Kdo smo

Po številnih birokratskih zaprekah je bivšim prisilno izseljenim 1. februarja 1946 končno le uspelo, da ustanovijo svoje interesno društvo. To je bilo potrebno predvsem zato, ker so le skrajno počasi začeli s popravo materialne škode in z zemljiškoknjižno vrnitvijo lastninske pravice za njihove posesti, napovedano neposredno po koncu vojne. Mnogi prizadeti so na začetku leta 1946 še vedno bili dobesedno pred propadom. Mimo tega so zasedale pristojne deželne gremije osebe, ki so v nacističnem času skrbele za razlastitev in za upravljanje posesti.

V prvih letih je bila glavna naloga zveze predvsem v zastopanju nekdanjih izseljencev, da bi uveljavili njihove pravice do poprave materialne škode. Pozneje je šlo za to, da si priborijo priznanje kot žrtve po kriterijih zakona o skrbstvu za žrtve nacizma. Leta 1947 so sicer prisilno izseljene na osnovi utrpelega odvzema prostosti priznali za žrtve in dobili so pravico, da zaprosijo za izkaznico kot žrtve političnega preganjanja, toda trajalo je še več kot 40 let, da so jim leta 1988 končno priznali pravico do rente.

Za poznejše generacije je danes osrednjega pomena, da se ohranja spomin na preganjanje njihovih svojcev. In tako je na pobudo zveze leta 1996 na Radišah visoko nad Celovcem bilo postavljen spominsko obeležje.