Nezaželeni povratek

Po koncu vojne se je povratek prisilno izseljenih izkazal kot zelo težaven, in to ne samo zaradi katastrofalne prometne infrastrukture. Posamezniki so se bili že meseca maja uspešno odpravili na pot, velika večina pa je se je vrnila na Koroško šele julija 1945.

Tisti, ki so konec vojne doživeli v Nižji ali Zgornji Avstriji, so se preko sovjetske zasedbene cone odpravili na pot. Prišli so do Dravograda, kjer pa jim je britanska vojaška oblast preprečila prestop meje. V Ljubljani so morali počakati nadaljnja dva tedna, da so končno smeli v domovino.

Za tiste, ki so se nehajali še v taboriščih VOMI, je trajalo še do sredine julija, da je končnu uspelo organizirati transport domov. Ko so prispeli v Beljak, se je razširila govorica, da bodo morali nazaj v ameriško cono. Sedeči štrajk in intenzivna pogajanja dr. Joška Tischlerja, ki je spremljal vlak, ter drugih koroških slovenskih voditeljev z zastopniki vojaške vlade so privedli do tega, da so na beljaškem kolodvoru čakajoči končno le lahko nadaljevali pot v Celovec. V Celovcu so jih ponovno internirali, in sicer v razdejani jezuitski kasarni. Šele po ponovnih intervencijah so prvi po tednu dni smeli nazaj v svoje vasi ali k sorodnikom. Doma so se v mnogih primerih znašli pred izropanimi domačijami ali pa so se novi posestniki oz. začasni gospodarji branili zapustiti domačije.