Zapisano spominjanje

Že v taboriščih so posamezniki v dnevnikih začeli dokumentirati svoje doživljaje, npr. Marija Prušnik, Franc Isop ali Gabriel Wutti. Drugi so po vrnitvi pisali poročila, ki so jih objavljale publikacije za slovensko prebivalstvo na Koroškem. V nemškojezičnih časopisih dežele ta poročil kajpada niso našla svojega mesta.

Prav zato, ker avstrijska zakonodaja o žrtvah nacizma dolgo ni priznala prisilnega izseljevanja in so po drugi strani na Koroškem pogosto govorili o tem, da izseljevanje ni moglo biti tako hudo (prim. mdr. Viktor Miltschinsky, Kärnten. Ein Jahrhundert Grenzlandschicksal. 1959), je mnogim bivšim prisilno izseljenim bilo tem bolj pomembno, da v pisni obliki pričajo o svoji usodi. Vendar je leta 1946 britanska vojaška vlada prepovedala izdajo koledarja Slovenske prosvetne zveze, ki naj bi vseboval tudi poročila in gradivo o prisilnem izseljevanju in odporu.

Leta 19551 je končno lahko s knjigo Koroška v borbi izšel prvi zbornik s pričevanji in poročili o nacističnem preganjanju in odporu. Leto navrh je Slovenska prosvetna zveza izdala tematsko številko revije Svoboda, ki je bila posvečena nasilni izselitvi. Ob spominskih obletnicah so se slovenski časopisi in koledarji, posebej še Koroški koledar, večkrat posvečali spominu na prisilno izseljevanje.

1971 so izšli spomini Franca Resmana Rod pod Jepo. Spomini Tratnikovega očeta iz Ledinc, ki so 2005 doživeli novo, dvojezično izdajo. 25 pet pozneje je koroški pesnik Andrej Kokot 1996 objavil svoje spomine pod naslovom Ko zori spomin. Otroška doživetja v pregnanstvu, katerih nemški prevod Das Kind, das ich war. Erinnerungen an die Vertreibung der Slowenen aus Kärnten je izšel 1998.