Nove »izselitve«

Po tako imenovani »akciji K«, pri kateri so v dveh dneh odpeljali z njihovih domov 227 družin in jih internirali, je bilo slišati govorice, da bodo sledile nadaljnje akcije. Negotovost in obup sta se razširjala med prebivalci. V tej fazi so prišli na južno Koroško prvi partizani. Razmeroma hitro so našli podporo, in tako se je oboroženi odpor hitro zakoreninil tudi na Koroškem. Leta 1944 so južno Koroško razglasili za »Bandenkampfgebiet« (»področje banditskega boja«). Kot posledica je prišlo do vnovičnih »izselitev«. Vendar niso bile kolektivni ukrep, temveč so jih od primera do primera odvijali individualno. Prizadete so bile samo družine, ki so jih sumili, da podpirajo partizane, pa tudi družine, ki so imele svojce, ki so jih oblasti že preganjale, ki so bili usmrčeni, ki so v koncentracijskih taboriščih zgubili življenje, ki so padli kot partizani ali pa so se odtegnili vojaški službi. Te družine so prišle v druga taborišča. Bila so taborišča, kjer so bili nastanjeni »izseljenci« iz zasedene Gorenjske. Korošce so internirali predvsem v taboriščih Rettenbach in Altötting. Nekaterih družin niso mogli več transferirati v ta taborišča, in tako so do konca vojne ostale v zbirnem taborišču v Beljaku ali Celovcu. Doslej je znanih 20 družin, ki so bile prizadete od te druge oblike prisilne izselitve, med njimi tudi družine, ki niso pripadale slovenski manjšini, vendar so jih zaradi podpore oboroženega odpora preganjali kakor Slovence.