Prvo (preprečeno) spominjanje

28. marca 1946 je Zveza slovenskih izseljencev za 15. april 1946 pri policiji prijavila spominsko proslavo. Oblasti so proslavo prepovedale, ker prireditelj, torej Zveza, uradno še ni bila dovoljena. Koroški Slovenci so ocenili to prepoved kot taktični manever. Domnevali so, da naj se na ta način prepreči, da bi postal viden veliki delež slovenskih žrtev pri osvoboditvi Koroške. Tako je npr. glasilo koroške ljudske stranke Volkszeitung maja 1945 poročalo o »samoosvoboditvi« Koroške, ne da bi z eno besedo omenilo oboroženi odpor slovenskega prebivalstva.

Zato je že dovoljena organizacija Slovencev Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško prevzela odgovornost za prireditev. Formalno spominske prireditve zdaj ni več bilo mogoče preprečiti. Torej so oblast z raznimi šikanami skušale kar najbolj znižati število udeležencev. Tu so koroške oblasti, predvsem varnostna direkcija, in škof tesno sodelovali. Žandarmerijske postaje na dvojezičnem območju so dobile natančna navodila, kako morajo ravnati.

V zgodnjih jutranjih urah 15. aprila so na vseh avtobusnih in železniških postajah, na cestah in mostovih začeli z intenzivnimi kontrolami legitimacij. Spuščali so samo imetnike »dokaza o zaposlitvi« (»Beschäftigungsnachweis«).Smrtnikove sestre iz Kort, ki so bile predvidene za kulturni del, brez podpore britanskih vojakov niso mogle prečkati humperški most. Tiste, ki jim je nekako uspelo priti do Celovca, so na celovških vpadnicah znova kontrolirali in jim deloma zabranili nadaljevanje poti, kakor npr. župniku Janku Mikuli, ki je bil predviden za slavnostnega govornika v šentruperškem Volkskinu. Škof s svoje strani pa je prepovedal župniku Filipu Milonigu, da bi v stolnici bral spominsko mašo za žrtve.

Ko so se udeleženci prireditve odpravili na tiho demonstracijo, da bi se tako spomnili žrtev, jih je policija ovirala. Končno policisti s svojimi pištolami niso udrihali samo po moških, temveč tudi po ženskah in otrocih in so deloma težko ranili številne demonstrante. Uporabili so tudi vodne topove. Aretirali so 79 oseb. Neki britanski opazovalec je zgrožen poročal o brutalnem nasilju, ki so ga izvajali proti bivšim žrtvam.

Po drugi strani je britanska cenzurna oblast 1946 prepovedala objavo koledarja Slovenske prosvetne zveze, v katerem naj bi poleg drugih prispevkov objavili tudi gradivo o prisilnem izseljevanju.

Vir

National Archives, FO 1020/1077