Ugotavljanje škode, vrnitev premoženja in poprava škode

1. avgusta 1945 je provizorična deželna vlada s tihim dovoljnjem lokalne vojaške vlade ustanovila tako imenovano komisijo za pregled domačij (»Hofbegehungskommission«). Zastopniki dežele, Slovencev, občin ter nekdanji posestniki in novi posestniki ali gospodarji so skupno skušali ugotoviti škodo na posestvu in njegovem inventarju ter medsebojne zahteve. Če začasni gospodarji še niso zapustili hiše, so določili rok predaje. Večino komisijskih pregledov so zaključili še leta 1945, pregledi pa so bili še do leta 1947. Kljub temu nekaterih primerov niso komisionirali.

Večino domačij so do oktobra 1945 spet predali prvotnim posestnikom v obdelovanje. Vpis v zemljiško knjigo zaradi pomanjkanja zakonskih osnov ni bil mogoč. Šele na osnovi 3. restitucijskega zakona 1947 in lastnega postopka pred restitucijsko komisijo pri deželnem sodišču Celovec so nekdanji posestniki postali tudi de iure zakoniti lastniki svojih posestev.

Komisija za pregled domačij je ugotovila škodo v višini 3,8 milijonov šilingov (po vrednosti 1945). To vsoto, ki je vsebovala tudi zahteve vmesnih gospodarjev, naj bi pokrili s sredstvi Južnokoroške pomoči, ki jo je dala na razpolago zveza. Do prvih plačil je prišlo šele maja 1946. Denar pa so nujno potrebovali že neposredno po prevzemu domačij. V nekaterih primerih so bile stanovanjske hiše popolnoma neuporabne za bivanje in so jih morali šele sanirati. V mnogih hlevih povratniki niso več našli živine, in če je živina bila, ni bilo krme.

Do okobra 1947 so izplačali skupno 3 milijone šilingov, samo septembra in oktobra 1947 1,5 milijona. Vendar je bil po zakonu za zaščito valute iz decembra 1947 denar vreden samo še tretjino. Do leta 1952 so izplačali še nadaljnjih 500.000 šilingov. S tem pa – tudi na osnovi cen iz leta 1945 – še materialna škoda prizadetih slovenskih družin sama ni bila docela pokrita. Medtem pa so cene že precej narasle.

Z rešitvijo mejnega vprašanja leta 1949 se je tudi na deželni ravni spremenila drža do oškodovanih družin. Zdaj ni bilo več govora o »popolnem nadomestilu za škodo«. Nasprotno, zdaj so prisilno izseljene šteli za »privilegirano skupino« med oškodovanimi. Že leta 1950 je deželna vlada govorila o tem, da pravica do plačil ne obstaja. Ko so 1952 izplačali zadnjo tranšo, so morali prejemniki podpisati izjavo, da ne bodo več postavljali nadaljnjih zahtev.