Zakon o skrbstvu za žrtve nacizma

1946 so sklenili Zakon o skrbstvu za žrtve nacizma (»Opferfürsorgegesetz«), da bi političnim preganjancem nacističnega režima zagotovili preskrbnino. Bivših »prisilno izseljenih« niso priznali kot žrtve. Šele z 12. novelo Zakona o skrbstvu za žrtve nacizma so tudi nje priznali za žrtve in jih »odškodovali« z enkratnim plačilom. Končno so oblasti ovrednotile njihovo internacijo kot »odvzem prostosti« in odslej so bili upravičeni do izkaznice za žrtve nacizma z ustreznimi ugodnostmi.

Vendar je trajalo še do leta 1988, da so jim priznali tudi rentno pravico. Do tedaj pa so bili mnogi upravičenci že umrli.