Taborišča

Taborišča, v katera so prepeljali koroške Slovence, je oskrbovala Volksdeutsche Mittelstelle (VOMI). Njena glavna naloga je bila, da folksdojčerjem, ki so hoteli »domov v rajh«, pomaga pri integraciji. Popolnoma druga naloga se jim je postavila z nadzorom prisilno izseljenih. Taborišča sama so bila zelo različna; deloma so zgradili lastne taboriščne barake kot v Hesselbergu in Frauenaurachu, deloma so prenamenili obstoječa poslopja kot Institut der Englischen Fräuleins v Eichstättu ali minoritski samostan v Schwarzenbergu. V Hagenbüchachu so uporabili že precej propadli nekdanji dom za okrevanje za nemške oficirje. V Rehnitzu pri Glasowu pa so družine nastanili v neki Junkerschule NSDAP.

Odvisno od individualnega vodstva taborišča je bilo življenje v taboriščih včasih bolj znosno, včasih pa manj. Razmeroma dobro je šlo internirancem v Hesselbergu in deloma tudi v Frauenaurachu. Drugače je bilo v Eichstättu, kjer je taboriščno vodstvo zbujalo strah. Poleg tega so tu namestili moške ločene od žensk in otrok in tako razdrli družinski sestav.

V barakarskih taboriščih so namestili do 32 oseb v enem samem prostoru. V sredini prostora sta po navadi stali dve mizi in peč na olje. Torej si je več družin moralo deliti en prostor in ni bilo nobene zasebnosti. V minoritskem samostanu v Schwarzenbergu pa je spet vsaka družina dobila svoj prostor, pri velikih družinah je prostor znal biti premajhen.

V teku časa so posamezna taborišča opustili, druga pa so nastajala na novo. Pogosto so družine večkrat premestili iz enega taborišča v drugo.